Verjetno v vseh domovih v dnevnih sobah, pa tudi v drugih prostorih kraljujejo televizorji, pri nas doma ga za spremembo ni. Imamo sicer računalnik, sodobne telefone in ostalo tehnologijo, vendar me televizorji nikoli niso privlačili, zato sem nekako dosegla, da ga nimamo. Do sedaj nam je to odlično uspevalo in vsaj jaz mislim, da ga ne pogrešamo.
Toda zadnje čase sem opazila, da mož v trgovini vedno pogosteje zaide na oddelek s televizorji, tako da se mi je zdelo, da se bo to v kratkem spremenilo. Zadnjič je pri kosilu načel to temo. Rekel je, da ve, da me televizorji ne zanimajo, da ve, da sva se dogovorila, da ga ne bova imela, vendar ga on vseeno pogreša.
V bistvu me ne moti, če ga kupiva, do sedaj sem pač mislila, da je to obema všeč. Zato sva se odpravila v trgovino, da si enega izbereva in ga kupiva. To se je izkazalo za velik podvig, saj so se televizorji odkar sva ga zadnjič imela, zelo spremenili in nisva vedela kaj naj kupiva. Na srečo nama je prijazen prodajalec svetoval, kaj bi bilo za naju primerno, potem ko sva mu razložila, kaj si želiva in česa ne potrebujeva.
Ko sva se že odločila, katerega bova izbrala in ga želela plačati, sem opazila, da se mož obotavlja. Vprašala sem ga, če si je premislil in bova odšla domov brez njega. On pa mi je rekel, da si želi enega še za v spalnico, saj so po mnenju mnogih, televizorji v spalnici pravo razvajanje. Tukaj pa sem bila odločno proti, ne moti me, če je televizor v dnevni sobi, v spalnico pa se mi zdi, da zares ne sodi. Povedala sem mu, da sem pred kratkim brala o tem, kako škodljiva je ta razvada in kako vpliva na kakovost spanca. Tako sva na koncu odšla domov z enim televizorjem.